Ničelna toleranca

Sredi osemdesetih let, v času, ko so se v teh krajih že porajale nacionalistične napetosti, je bila v Modri dvorani v Idriji veselica. Pisalo se je leto 1985. Prišli so domačini, delavci iz bratskih republik, mladi. In nastal je pretep, domnevno je bila v ozadju ljubezenska zgodba, neki Bosanec naj bi bil težil Slovenki, ki ga je na plesišču zavrnila. Pa so se stepli. Ni se končalo pri navadnem prerivanju. Pretep je dobil izrazito nacionalističen predznak. Nekaj domačinov je šlo po dogodku na grad, kjer so bivali makedonski delavci, hoteli so jih napasti in pregnati. Govorilo se je, da bodo požgali samski dom. V mestu so bile okrepljene policijske enote, prišli so mediji iz vse Jugoslavije, oglasili so se politiki in najostreje zavrnili »nacionalistične izpade«. Napetosti so se po nekaj dneh pomirile. O tem dogodku je takrat Bogdan Novak napisal knjigo Zdomci med brati, pisal je o slovenskem nacionalizmu, šovinizmu, v katerem so živeli izkoriščani delavci iz drugih republik.

Od tega dogodka je minilo 30 let, toda ali je danes kaj drugače, so gastarbajterji, priseljenci z juga, manj izkoriščani, getoizirani, osovraženi? V Sloveniji je nacionalizem kot oblika izražanja večvrednosti od drugih, šibkih, zelo žilav. »Neumno bi bilo trditi, da je nacionalizem v Sloveniji v upadu, nasprotno, radikalizira se, četudi je navidezno prikrit. Veliko k temu prispevajo desne politične stranke, SDS, NSi, celo cerkev, ki Balkan dojemajo kot grožnjo, ki govorijo o spopadu civilizaciji in nacionalističnemu razmišljanju dajejo legitimnost,« pravi dr. Damijan Mandelc s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je doktoriral iz študij nacionalizma. »Spomnite se, kako je bilo nekaj povsem vsakdanjega, ko so pred leti delodajalci izkoriščali migrantske delavce.«

»Prekleti Bosanec«

Trditi, da so bili otroci, ki so pred nekaj tedni v Osnovni šoli Deskle pretepli sošolca, nacionalisti, bi bilo pretirano. Žrtev in storilci hodijo v peti razred osnovne šole, kaj je nacionalizem in zakaj je ta nevaren, otroci ne razmišljajo. Ko naj bi bili otroci pretepenemu po pripovedovanju njegove matere vzklikali: »Prekleti Bosanec, zakaj si prišel, nimaš denarja za kruh, za obleko,« so nasilneži govorili tisto, kar so pobrali iz okolja. Otroci kričijo, kar starši šepetajo. »Učenci od odraslih srkajo vsebine na zavedni in predvsem nezavedni ravni. Nasilje in sovraštvo do posamezne družbene skupine ni nikoli zgolj njihova stvar, pač pa gre razloge za to iskat v skupnosti, iz katere črpajo, torej med odraslimi. Mladi praviloma s svojim ravnanjem odzrcalijo vidike sveta odraslih, kar zadeva nasilje, pogosto bolj neposredno in kruto,« pravi dr. Špela Razpotnik s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki med drugim predava o drugačnosti in vključevanju.

Glavni krivec za stopnjevanje nasilja niso otroci, niso niti starši, glavni krivec je pedagoško osebje, učitelji in ravnatelj.

Dogodek v Desklah je bil, žal, predvidljiv, z drugimi besedami, na šoli bi ga lahko, če bi le želeli ali znali, preprečili. Mati in dva otroka so se letos poleti iz Bosne preselili v Deskle, kjer je že več let živel mož in oče. V Slovenijo so prišli po boljše življenje, starejši otrok je začel hoditi v srednjo šolo v Novo Gorico, mlajšega so vpisali v peti razred osnovne šole. »Otroka so maltretirali že od samega začetka šolskega leta, kričali so nanj, zakaj je sploh prišel,« pravi mati pretepenega. »Doma je govoril, kako ga je strah, kaj se mu dogaja, bili smo pri ravnatelju, na socialni, pri učiteljici, iskali smo pomoč, nihče nam ni zares pomagal. Prosila sem jih, pa so mi rekli, da je sin v problematičnem razredu, da mora potrpeti. Ne vemo, kaj bomo storili sedaj, čakamo, da se pozdravi, razmišljamo, da ga bomo vpisali v drugo šolo. Ti nasilneži so še vedno na šoli in otroka je strah, da bi se vrnil. Kam pa naj gre?« Mati naj bi že prej nekaj časa med odmori pazila na sina, saj šola ni znala poskrbeti za varnost. »Že pred časom sem govorila s starši enega izmed teh, ki so maltretirali sina, imeli smo sestanek z učiteljico, nič ni pomagalo, zgodilo se je, kar se je. Ravnatelj je celo govoril, da so modrice, ki jih je imel otrok zaradi udarcev, posledica tega, da se je udaril v mizo. A eden je sina držal nazaj, drugi pa ga je tepel po prsih, trebuhu, nogah. Zdaj je sin doma, danes imamo pregled pri specialistu.«

Ravnatelj Osnovne šole Deskle Vojko Simčič, na tej funkciji je že dolgih 16 let, je tepež otroka poskušal minimizirati, ni ga jasno obsodil, pač pa je govoril o ruvanju, problematičnem razredu, o težavnih starših. Še več, namesto da bi obsodil vsakršno nasilje, naj bi bil staršem pretepenega svetoval, naj otroka prešolajo. Tudi mati enega izmed otrok v »problematičnem« razredu Tanja Kogoj je v posebnem pismu zapisala, da mediji pretiravajo, da težavnejši otroci niso nasilneži. Njihovih dejanj ne zagovarja, a »deček, ki ga mediji prikazujejo kot absolutno žrtev, kar po besedah vseh sošolcev niti ni, ni želel zapustiti razreda, in ko so ga poskusili iz razreda zvleči, so se začeli prerivati in prišlo je do pretepa«. Alenka Pegan Colja iz šolske svetovalne službe sicer odkrito priznava, da spor v razredu obstaja in da šola ni bila uspešna, saj so imeli s tem razredom, z nekaterimi posamezniki v njem, težave že dlje časa.

Zavračanje

Deskle so naselje v Posočju, v njem živi malo več kot 1200 ljudi, večina jih je delala v bližnji cementarni Anhovo. Tovarna je potrebovala delavce in prihajali so vsi, Slovenci in delavci iz drugi republik nekdanje Jugoslavije. Med priseljenci in domačini večjih napetosti ni bilo, morda malo zbadanja med tistimi, ki živijo v »spalnem naselju«, in onimi drugimi. A resnega fizičnega nasilja ni bilo nikoli, tudi v šoli ne. Danes v Desklah odrašča tretja generacija priseljencev. Šola je majhna, v vsakem razredu je po en oddelek.

Nasilje med mladimi ni fenomen nekega manjšega kraja v Posočju. Prisotno je v vseh šolah po Sloveniji in drugje, lahko je telesno, besedno, duševno, elektronsko. Predsodki, na podlagi katerih mladi trpinčijo vrstnike, so vedno preslikava predsodkov, razširjenih v širši skupnosti. Mednarodna raziskava Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju je (za leto 2010) pokazala, da se pretepa skoraj 24 odstotkov slovenskih 13-letnikov in sedem odstotkov 13-letnic, trendi pa nakazujejo, da število sodelujočih pri trpinčenju narašča med fanti in dekleti. Raziskava iz leta 2002 o življenju mladih priseljencev druge generacije v Ljubljani, poimenovana Čefurji so bili rojeni tu, je pokazala, da so bili mladostniki, ki se niso opredelili za Slovence, ampak za pripadnike katerega od narodov iz nekdanje Jugoslavije, statistično pogosteje žrtve ali storilci nasilnih dejanj. Zapisano ne pomeni, da so priseljenci in njihovi potomci nasilnejši od drugih ljudi, nikakor ne, narodnostne opredelitve se ujemajo z družbenoekonomskim statusom, pa tudi s položajem, ki ga imajo posamezniki v družbi.

V družbi mora veljati ničelna toleranca do nasilja. Še posebej v šoli. Šola je odgovorna za vzgojo učencev, ta pa mora potekati na podlagi vrednot, zapisanih v ustavi in zakonih s področja izobraževanja. Glavni krivec za stopnjevanje nasilja niso otroci, niso niti starši, glavni krivec je pedagoško osebje, učitelji in ravnatelj. »Šola je odgovorna za zaščito dostojanstva vsakega učenca, za zaščito njegovih pravic. Res je težko verjeti, če informacija drži, da je šola dopustila, da za varnost dečka med odmori skrbi mama! Ravnatelj naj bi med odmori sam sedel z njim, če ni znal organizirati ustreznih dejavnosti in ukrepov, ki bi potrebo po takšni zaščiti odpravili,« pravi dr. Klara S. Ermenc s Filozofske fakultete. »Že kar simptomatični so tudi izgovori o slovenskem šovinizmu, prezaščitniških starših ali neprilagojenih priseljencih. Seveda velja “kakršna družba, takšna šola”, pa vendar ima šola na voljo številne mehanizme, ki ji omogočajo, da med svojimi stenami ustvari prostor učenja, v katerega lahko z občutkom varnosti in sprejetosti vstopajo vsi. Kjer je vsak učenec spodbujan k učenju, tudi k učenju sobivanja z različnostjo.«

Šole morajo tako pripraviti posebne vzgojne načrte, v času multikulturnosti pa bi morala imeti medkulturna vzgoja pomembno mesto. Tudi Osnovna šola Deskle ima vzgojni načrt, kjer je zapisano, da bo šola dala posebno prednost potrebi po »sprejetosti, pripadnosti in vključenosti učencev ne gleda na njihove potrebe«. Očitno deklarativne besede, zapisane v vzgojnem načrtu, niso dovolj.

Velja »kakršna družba, takšna šola«, pa vendar ima šola na voljo številne mehanizme, ki ji omogočajo, da med svojimi stenami ustvari prostor učenja, v katerega lahko z občutkom varnosti in sprejetosti vstopajo vsi.

Država je že pred leti sprejela posebno strategijo za vključevanje učencev priseljencev v šolski sistem, »se pa tu srečamo z najmanj dvema slabostma: država ni izpeljala vseh potez, ki bi udejanjanje smernic v celoti omogočile; poleg tega se država in tudi same šole pri vprašanjih vključevanja učencev s priseljenskim ozadjem preveč osredotočajo na eno samo področje – to je področje učenja slovenskega jezika. Zelo prisotno je namreč prepričanje, da je nezadostno znanje slovenskega jezika tako rekoč edina ovira, na katero naletijo nedavno priseljeni otroci in mladostniki. Medkulturno izobraževanje in vzgoja pa sta – kolikor sploh sta – zelo površinska in povzročata celo poglabljanje razlik med učenci z različnimi etničnimi ozadji,« dodaja Klara S. Ermenc.

Nasilniški vrstniški izbruh v Desklah je morda eksces, vendar so v ozadju samoumevne vsakodnevne prakse, v družbi obstajajo nenapisane delitve na zaželene in nezaželene. »O vrednosti, ki jo pripisujemo ljudem, ki se na novo priselijo, govori že vrednotenje različnih jezikov kot zaželenih in drugih kot nepomembnih ali celo odvečnih, ki jih je treba čim prej prekriti, asimilirati,« opozarja dr. Špela Razpotnik in dodaja, da bi morala šola spodbujati smisel za sobivanje, sožitje in skupno dobro.

Premalo empatije

V tem primeru je bilo drugače. »Ista ideologija, ki staršem nalaga odgovornost in s tem krivdo za odločitve in prihodnost otrok, šole vodi v strah pred prevzemanjem odgovornosti (na primer izjava ravnatelja, naj pride mati v šolo varovat otroka) ter jim nalaga ozko pripravljanje otrok na zunanja preverjanja “znanja ”, ki bodo šolo uvrstila nižje ali višje na lestvici uspešnosti. Ob tem je lažje razumeti, zakaj so sobivanje različnosti, medkulturni dialog ali poglobljene razprave o predsodkih daleč od prednostnih nalog večine šol,« še dodaja Špela Razpotnik.

Vloga šolskega sistema je seveda v tem, da enakovredno obravnava vse otroke, da ponudi deprivilegiranim možnosti, ki jih sicer nimajo. Pri nas pa se je šola – tako dr. Mirjana Ule, ki se že dolgo ukvarja s položajem mladih – »v sodobnih neoliberalnih življenjskih razmerah prilagodila, da ne skrbi več za enake možnosti, ampak spodbuja tekmovalnost«. V šolah je kljub deklarativni enakovrednosti in enakosti vedno več iz družbe prinesenih razlik, več je tudi mobilnosti različnih, vključevanja otrok s posebnimi potrebami. A težava je pogosto ravno v tem, »da šola ne zna vključiti različnosti in drugačnosti kot izziva za šolsko delo, kot navajanja otrok na sodelovanje, empatijo, pomoč in ne vidi tega kot možnost seznanjanja otrok s strategijami življenja z različnostmi«.

Nasilniški vrstniški izbruh v Desklah je morda eksces, vendar so v ozadju samoumevne vsakodnevne prakse, v družbi obstajajo nenapisane delitve na zaželene in nezaželene.

Izsledki raziskav, na primer projekta »Educational trajectories«, recimo kažejo, da imajo učitelji do vključevanja otrok s posebnimi potrebami in do različnosti zadržan odnos. Čutijo jih kot breme, govorijo, da niso dovolj usposobljeni, izobraženi. Strpnost, o kateri je govoril ravnatelj Osnovne šole Deskle, sama po sebi ni dovolj. »Moramo biti bolj empatični, ne pa strpni. Namreč strpnost je danes tudi ena izmed oblik predsodkov, ki se povezujejo s hladno distanco do drugih in drugačnih.« Mirjana Ule opozarja na še en problem, na pomanjkanje avtonomnosti šolskega prostora nasproti družini. »Iz naše raziskave je bil razviden zelo ambivalenten odnos učiteljev do staršev: zdi se jim, da se starši preveč vtikajo v šolsko delo, hkrati pa jih pri vsakem problemu kličejo na pomoč, sklicujejo se na neustreznost družinskega okolja, na nesodelovanje staršev … Avtonomnost šolskega prostora pomeni, da mora šola upravljati in obvladovati probleme, ki nastopajo v šoli, odgovorno, modro, strokovno, občutljivo, skupaj z otroki (in ne s starši).«

Tisti, ki pravijo, da se je v Desklah zgodilo vsakdanje ravsanje, medijsko pretiravanje, izsiljevanje, so v nevarni zmoti. »Zdi se, da gre v primeru iz Deskel za splet več dejavnikov, ki so odraz siceršnje neuspešne vzgojne strategije šole. Zavračanje učencev, ki po narodnosti niso Slovenci ali pripadniki katere od narodnosti, ki imajo v naši družbi visok socialni status, se kaže tudi na subtilnejše načine, denimo z ignoriranjem, neobčutljivost za (identitetne) potrebe učencev ali s “prijaznim” prepričevanjem učencev in staršev, da bo hitro prilagajanje zanje “dobro”,« pravi Klara S. Ermenc. Nasilje, sovraštvo, nestrpnost, temelječa na narodnostni, rasni, verski, etnični pripadnosti, na spolu, barvi kože, rodu, spolni usmerjenosti, premoženjskem stanju, na katerikoli osebni okoliščini, je v kazenskem zakoniku še posebno strogo obravnavana. Z razlogom.

Zaradi porasta neonacističnih gibanj in idej, tudi napadov na Jude, je pred dnevi Angela Merkel, sicer političarka, ki je pred štirimi leti dejala, da je »multikulti kaput«, ostro obsodila vsakršno nasilje nad manjšinami. Za zdaj to ni pomagalo, nestrpnost in protiislamistična gibanja se v Nemčiji, žal, krepijo. Zaskrbljena je vsa politika, organizirajo se tudi zbori za integracijo, strpnost, proti neonacističnim idejam.

In Slovenija? Se je ob nasilju nad dečkom oglasil predsednik države, da bi javnosti sporočil, da so »Bosanci« dragocen del slovenske družbe in države? Je ministrica za šolstvo nemudoma sklicala tiskovno konferenco, na kateri bi podvomili o ustreznosti ravnateljevega ravnanja? Ne. Šolo je sicer obiskala inšpekcija, šola naj bi naredila individualne načrte z žrtvijo in s storilci nasilja, vključil se je zavod za šolstvo, nadaljevali se bodo pogovori s starši, na šolo so vabljeni zunanji strokovnjaki.

Vse to pa še zdaleč ni dovolj. Morda v slovenskih šolah množično res ni skrajnih primerov nasilja, za katero je povod etnično ozadje. Vendar se je dogodek v Desklah zgodil. Ni bila kriva vsa šola, ni bil kriv ves razred, nikakor niso bili krivi otroci, starši, vsi krajani Deskel. Celotna družba bi morala nasilje enoglasno obsoditi, tudi politika, skupaj s tisto, ki govori o trenirkarjih in opankarskem žurnalizmu. Sicer se bodo Deskle ponovile. Ko se torej danes sprašujemo, zakaj je izbruhnil pretep, od kod vzkliki o »Bosancu«, česa ni storila šola, česa ni naredil ravnatelj, smo že prestopili mejo, ki je ne bi smeli. Ob nedavni 50. obletnici ustanovitve šole je izšel poseben zbornik o njeni zgodovini. V njej so voščila otrok ob rojstnem dnevu. Ena izmed učenk je šoli zaželela, »da bi bila dobra šola, kjer bi se otroci dobro počutili«, druga, »da si otroci med seboj ne bi nagajali«, tretja, da »bi bili učenci prijazni drug do drugega«. Prav bi bilo, da bi se želje otrok uresničile.

Množični idrijski pretep izpred 30 let in trpinčenje petošolca nista neposredno primerljiva dogodka. V ozadju obeh pa je tiha gomila nedopustnega sovraštva do drugih in drugačnih.